Proti večeru čoln drsi najlepše. Kot steklo gladka reka, redek zrak … nič vetra in božji mir. Luna je nabirala, na Donavi bo polna. Potem pa je padla dol, prižgale so se zvezde.
Zavil sem na zadnje zavetišče, ki sem ga še našel, na prodišče peska ob madžarskem bregu. Dva metra do šume sem potegnil čoln in si v njega postlal. Preveč utrujen, da bi postavljal šotor, čeprav bi ga brcnil in že bi stal.
En ribič je še vztrajal s tistim glasnim »tuc tuc« za some, da jih zbudi iz spanja in mu v besu ugriznejo za vabo. To se v noči daleč sliši, meni pa je uspavanka za lahko noč.
Potem pa, kot bi ga sam Lucifer poslal … Zalajal, zverinsko zarjovel mi je tik nad glavo, kot bi bil sam hudič. Šakal, pes z divjine! Kri mi je zavrela. Glavo sem imel prenizko in lahko bi me za vrat zagrabil. Ta stvor je tak tulil kot nobena zver in lajal huje od besnega psa. Tisti ribič je utihnil, jaz pa sam. Zradiral bi ga, če bi videl v temi. Kako rešiti situacijo, me je ego spraševal.
Verjetno ga je nos poslal po sledi dišečega kulena, ki mi ga je Hrvatica Tanja dala za na pot. Zato sem kanto s slanino vzel iz čolna in jo postavil proč od moje glave. V desnici sem stiskal nož iz hrvatske domovinske vojne. Glavo sem si pokril z veslom, da me slučajno ne bi v prvem momentu čapnil v vrat. Potem sem se skoncentriral, tih in miren sem postal.
Pošast se je še nekaj časa drla, lajala peklensko. Skoraj pol ure je trajalo, do polnoči.
Tisti ribič, ki mi je pomenil zaveznika, je utihnil in zverje rjovenje se je oddaljevalo. Moja pljuča so prišla do zraka in srce je začelo z utečenim korakom migati. Po eni uri sem zaspal z enim okom. Težka noč se je končala, mlado jutro se mi že smiha.
Leta 2011 sem bil s čolnom na Muri. Povedal sem, da iščem stare poti. V resnici sem takrat iskal samega sebe. Naši so mislili, da grem s prijatelji teden dni na Donavo, v glavi pa mi je bila ideja … do Črnega morja. Takrat mi je veliki učitelj svetoval: »Brez malhe in brez mošnje.« Spoštoval sem navodila, a že naslednji dan sem ostal brez vode. Bila je v reki, vendar tista ni bila namenjena meni.
Čisto dehidriran sem jo iskal v rastlinah, če je bilo mogoče. Pri ribiču zgolj rdečka, ki me je še bolj žejala. Naslednji dan sem bil na tleh, pripravljen, da odidem. Potem se mi je pokazala Marija. Ne tista svetopisemska iz religij. Od zgoraj mi je šla dol pred očesom in na desnem bregu reke cerkveni zvonik. V trenutku mi je kliknilo: kjer je cerkev, tam je voda. Če ni druge, vsaj tista za žegnjanje živih ali mrtvih ljudi.
Bilo je cca 40 km pred Dravo. Potem sem tej cerkvi sledil. Večkrat se mi je prikazala in spet izginila. Ko sem bil že čisto na tleh, se mi je pokazala poleg. Takrat sem izskočil, privezal čoln in stopal proti njej. Samo pot mi je pokazala, potem je spet izginila.
Približno po kilometru razžarjenega makadama sem se priplazil do prve hiše, ki je imela zeleni studenec, in se kot besna zver zagnal nanj. To je opazovala gospodinja, ki je takrat nabirala višnje in pritekla na pomoč. Studenec je šprickal od zunaj in znotraj razgreto telo. »To vam bo premalo,« je rekla, ko sem ji pokazal litrsko in pol plastenko. Petlitrsko mi je prinesla in me še enkrat polila z vodo, da bi me pogasila.
Vse to je opazoval moški srednjih let na starem biciklu. Potem sem, tako odžejan, svoboden, kot bi dobil blagoslov, odpeketal naprej v zaselek do trgovine, da si nabavim še kaj za želodec in škatlo tobaka. Kar sem že skoraj nakupil, mi ni mogla dati, ker nisem imel kun, zgolj evre.
Tako sem brez začudenja obstal pred trgovino, odžejan … zadovoljen. Ne vem, kaj ga je prignalo, tistega srednjih let s starim biciklom. »V čem je problem?« me je vprašal in mi zamenjal evre v kune. »Ne skrbite,« mi je rekel, »pošteno sem menjal, delamo v Sloveniji in mi pridejo prav.« Tako sem si kupil še kruha, klobas, mleka, čikov in čokolade. Dokler je bila zaloga, sem bil prizemljen, potem je pravljica dobila nove vsebine.
Naj dokončam. Po tistem letu sem … smo pluli po isti poti. Večkrat. Vedno sem iskal tisti cerkveni turen … kot markacijo. Nikdar ga več ni bilo in nisem niti zaznal kraja, kje naj bi to bilo.
Danes pa, tako po naključju, ob bregu, pri ribičih vidim napis Kotoriba. Žejen, lačen kruha, salamo imam, sparkiram čoln in marš po razgretem makadamu po pravljici minulih let. Pridem, vidim, tu je bilo. Od tega je minilo petnajst let. Kupim spet v tisti trgovini kruha, mleka, čikov in čokolade. Potem nadaljujem po razgretem mestu, iskat mir za pivo, počitek, internet, da vam to povem.
Ob meni, pred prehodom, se ustavi možak s tistim starim biciklom izpred petnajstih let. Vprašam ga za prvi bife, kjer bi si napolnil baterije, in me pošlje sem. Jaz sem že bil srečen s kavico in internetom. Kelnarica, ljubka in mlada, mi je polnila baterije.
Potem pa se je pripeljal on s starim biciklom in kot figura je izgledal petnajst let starejši. Usedel se je za sosednjo mizo in naročil »laško«. Jaz sem iz spoštovanja do gostiteljske države pil »karlovačko«. »V Sloveniji sem si prislužil penzijo,« mi pravi. Isti kot tisti izpred petnajstih let. Zdaj sem pomirjen, načrt je potrjen.
Pred dnevi je zašumelo dol z lipe, točno pred psa. Mlad kouvran na tleh. Pes sluti. Njega ni presenetilo.
Sinoči, že skoraj ponoči, pred kroško čolnarno, kre reke sva z muzo sedela. Tudi pod lipo. Brodar je že zaklepal, drugih ni bilo. Lipov med mi je prinesla za na pot.
Potem pa je zašumelo, tresnilo … Sem že mislil, da ga bo v reko odneslo … naš Jan. Kamero mi je prinesel, še zadnje, kar sem potreboval. Saj imam svojo, ampak njegova je Go Pro, z bogato zgodovino.
Zimo je preživela na dnu Donave, spomladi so jo Srbi izkopali iz blata in prek prijateljev táko poslali domov. Še zdaj dela. Pisala nam bo pravljico o mahu in goričkem boru, ki bosta ustvarila kumpe, temelje mlinu na Muri.
