Avtor: Dušan Kovač
Sreda, 15. 7. 2026

Leta 2011 sem bil s čolnom na Muri. Povedal sem, da iščem stare poti. V resnici sem takrat iskal samega sebe. Naši so mislili, da grem s prijatelji teden dni na Donavo, v glavi pa mi je bila ideja … do Črnega morja. Takrat mi je veliki učitelj svetoval: »Brez malhe in brez mošnje.« Spoštoval sem navodila, a že naslednji dan sem ostal brez vode. Bila je v reki, vendar tista ni bila namenjena meni.

Čisto dehidriran sem jo iskal v rastlinah, če je bilo mogoče. Pri ribiču zgolj rdečka, ki me je še bolj žejala. Naslednji dan sem bil na tleh, pripravljen, da odidem. Potem se mi je pokazala Marija. Ne tista svetopisemska iz religij. Od zgoraj mi je šla dol pred očesom in na desnem bregu reke cerkveni zvonik. V trenutku mi je kliknilo: kjer je cerkev, tam je voda. Če ni druge, vsaj tista za žegnjanje živih ali mrtvih ljudi.

Bilo je cca 40 km pred Dravo. Potem sem tej cerkvi sledil. Večkrat se mi je prikazala in spet izginila. Ko sem bil že čisto na tleh, se mi je pokazala poleg. Takrat sem izskočil, privezal čoln in stopal proti njej. Samo pot mi je pokazala, potem je spet izginila.

Približno po kilometru razžarjenega makadama sem se priplazil do prve hiše, ki je imela zeleni studenec, in se kot besna zver zagnal nanj. To je opazovala gospodinja, ki je takrat nabirala višnje in pritekla na pomoč. Studenec je šprickal od zunaj in znotraj razgreto telo. »To vam bo premalo,« je rekla, ko sem ji pokazal litrsko in pol plastenko. Petlitrsko mi je prinesla in me še enkrat polila z vodo, da bi me pogasila.

Vse to je opazoval moški srednjih let na starem biciklu. Potem sem, tako odžejan, svoboden, kot bi dobil blagoslov, odpeketal naprej v zaselek do trgovine, da si nabavim še kaj za želodec in škatlo tobaka. Kar sem že skoraj nakupil, mi ni mogla dati, ker nisem imel kun, zgolj evre.

Tako sem brez začudenja obstal pred trgovino, odžejan … zadovoljen. Ne vem, kaj ga je prignalo, tistega srednjih let s starim biciklom. »V čem je problem?« me je vprašal in mi zamenjal evre v kune. »Ne skrbite,« mi je rekel, »pošteno sem menjal, delamo v Sloveniji in mi pridejo prav.« Tako sem si kupil še kruha, klobas, mleka, čikov in čokolade. Dokler je bila zaloga, sem bil prizemljen, potem je pravljica dobila nove vsebine.

Naj dokončam. Po tistem letu sem … smo pluli po isti poti. Večkrat. Vedno sem iskal tisti cerkveni turen … kot markacijo. Nikdar ga več ni bilo in nisem niti zaznal kraja, kje naj bi to bilo.

Danes pa, tako po naključju, ob bregu, pri ribičih vidim napis Kotoriba. Žejen, lačen kruha, salamo imam, sparkiram čoln in marš po razgretem makadamu po pravljici minulih let. Pridem, vidim, tu je bilo. Od tega je minilo petnajst let. Kupim spet v tisti trgovini kruha, mleka, čikov in čokolade. Potem nadaljujem po razgretem mestu, iskat mir za pivo, počitek, internet, da vam to povem.

Ob meni, pred prehodom, se ustavi možak s tistim starim biciklom izpred petnajstih let. Vprašam ga za prvi bife, kjer bi si napolnil baterije, in me pošlje sem. Jaz sem že bil srečen s kavico in internetom. Kelnarica, ljubka in mlada, mi je polnila baterije.

Potem pa se je pripeljal on s starim biciklom in kot figura je izgledal petnajst let starejši. Usedel se je za sosednjo mizo in naročil »laško«. Jaz sem iz spoštovanja do gostiteljske države pil »karlovačko«. »V Sloveniji sem si prislužil penzijo,« mi pravi. Isti kot tisti izpred petnajstih let. Zdaj sem pomirjen, načrt je potrjen.