Avtor: Dušan Kovač
Sreda, 12. 8. 2026

Splav Viena v Smederevu.

Zgodba je dolga. Bilo je jeseni predlani, ko je moj sponzor poslal Vasa po mene. Razmere so bile dramatične, hladno deževje, visoke vode, prezebel in brez šotora. Vaso je imel posle v Srbiji in bi me nazaj grede pobral, le čoln bi naj sparkiral kje na varnem.

Nedelja je bila. Prosil sem za informacijo pri TIC-u, pa jim nihče ni dvignil telefona.

Svetovali so mi, naj grem nazaj, cca 2 km do tega splava, ker je lastnik tudi predsednik veslaškega kluba.

Pri Vasu sem še prosil dodatne pol ure, da priškrabam do kluba.

Veslam kot budala in pridem, privežem čoln za splav in zlezem gor.

Potem pa se je začelo. Kelnarca je vrištila, si pulila lase, ne bi smel čolna tu privezati.

»Pokliči mi šefa, ga potrebujem.«

Pravkar ga kličem, ga dobila, in potem je še on vrištil.

Medtem sem jaz čoln prevezal na drugo lokacijo, ko me spet kliče Vaso, da ne misli več čakati.

Prosim ga še za pol ure, ko prileti šef tega splava, ki bi mi naj shranil čoln.

Potem je začel. Vrištiti, koliko kazni je že on plačal, in Vaso, da ne bo čakal.

Zdaj pa je tudi meni prekipelo. Vasu sem se opravičil, pač ni šlo, moštvo na splavu poslal v 3 krasne in nadaljeval pot.

Jutri pridem spet med moje ljudi.