Avtor: Dušan Kovač
Sreda, 16. 9. 2026

Ne vem, kaj za dneva je bilo, Donava me je že trikrat izpljunila. Z reko, kot z žensko, na silo ne gre.

Vse zaloge so bile na ničli. Zavrgel sem tudi slanino, ker so se v njej razmnožili beli smrdeči črvi. Ni bilo niti kapljice vode, niti koščka ugaslega čika za tolažbo.

Tak sem se potuhnil v vrečo in zaspal.

Sanjal sem pomladni potok na vasi. Kako uro ali dve, ko je potrkalo po čolnu blizu moje glave. Mater nebeška … čisto pravi vojak!

Potem, ko sem začel že šlatati tisti hladen kos železa pri moji desni nogi, se je pojavil še en, milo nasmejan obraz mlade dekline: »Ali kaj potrebujem, ali je vse v redu z menoj?«

Vajen vseh presenečenj tega sveta, dobrih in slabih, sem si ometel oči in povprašal, ali poleg patronov imata morda tudi kaj vode?

Jebenti, vojak je po vojaško zaškrnil s peto čevlja desne noge in z deklino sta hitro odkorakala do terenca, parkiranega na bregu.

Ja pa nej sta bila nazaj.

»To je naša voda,« mi je prijazno povedal vojak, da jo je sam natočil iz brežnega izvira, in mi podal dve plastenki vode, proteinsko čokolado, kekse iz polnozrnate moke in enega energetskega vraga, da veslo zagrabi tudi v sili. Deklica se je samo smejala in mi svetovala 112 za silo, če bi potreboval.

Potem sta mi segla v dlan, zaželela srečo na poti in odkorakala.

Kot bi veter to razumel, se je umiril in reka je postala voljna.

Nadaljeval sem in na večer priskrabal do restavracije ob bregu mrtvih vojakov v zgodovinski bitki evropskih grofov s Turki.

Tam so mi polnili telefon, sam pa sem se odpravil v vas. Tema je že bila, ura osma je že minila. Vas, čisto balkanska, nobene luči, niti na oknih hiš.

»Ali je zapuščena?« sem se vprašal.

So pa bili parkirani avtomobili, tu pa tam, in en glas sem zaslišal, ko je nekdo miril psa.

Pa sem se zadrl, da bi me slišali tudi bogovi: »Kje se v tej vasi dobi tobak?!«

Vrata na ograji so se odprla in prikazala se je deklina: »Kaj se je zgodilo, kako lahko pomagam?«

Saj človek ne more verjeti, je bejžala notri in prinesla škatlo svojih cigaret.

Potem me je počila v avto in odpeljala v drugo smer vasi, do trgovine.

Ena mala luknja in vse je imela, kar človek rabi vsak dan. Tu sem si tukaj napolnil in spil pivo z vaščani v družbi.

Potem pa v temi, zadovoljen domov.

Okrog desetih so tisto restavracijo na bregu že tudi zapirali. Telefon, 100 procentov poln, mi je vrnil natakar.

Tak se vračam v čoln. Prvič si svetim s telefonom, ker sem naglavno baterijo že na Muri pozabil, v temi pa ga ne bi našel.

Tu ga zagledam, čaka me kot vedno do zdaj, Canadier rdeče barve.

Danes pa res, vsi bogovi so z mano … le eden je nej.

Poškalil sem se z nogo in telefon mi je zdrsnil v reko. Siroče je še svetil na dnu. Z roko sem bil prekratek, pa sem se celi vrgel v vodo, oblečen in z rukzakom na ramenih.

Rešil sem ga, preživel ni.

Svetil je še, dokler je bila baterija pri moči, potem se je ugasnil.