Najprej o tebi, o mlinu na Muri, o domači, naši lepi pokrajini. Potem več ne razmišljam, ker se mi živi film vrti pred očmi.
V Vetrinju sem se oni dan ustavil. Poceni in dobra restavracija ob reki.
Prvič na tej poti sem se do sitega najedel. Potem sem šel iskat razvado v vaško trgovino, cca. 2 km in nazaj. Bila je, žal, zaprta, noge pa sem si le pretegnil.
Vas je poznana na svetovnem zemljevidu, ker tam vsako leto gostuje legendarni TID.
Potem sem mrdal med otoki in na enem suhem sem prespal.
Malo je močilo, bolj je pihalo.
Zdaj sem v Silistri, v zadnji postaji mojih milih bolgarskih ribičev.
Vedeli so zame, da škrablem njihove vode in me večkrat pričakali, s »srečno pot« ali pa litrom vina iz njegovih goric: »Vzemi to od mene, iz mojih goric je, drugega zdaj nimam pri sebi, da bi ti dal.«
Potem me je poiskal na Googlu, ribič Plamen: »Tak me kličejo prijatelji … si to ti?«
Ne vem, kaj za dneva je bilo, Donava me je že trikrat izpljunila. Z reko, kot z žensko, na silo ne gre.
Vse zaloge so bile na ničli. Zavrgel sem tudi slanino, ker so se v njej razmnožili beli smrdeči črvi. Ni bilo niti kapljice vode, niti koščka ugaslega čika za tolažbo.
Tak sem se potuhnil v vrečo in zaspal.
Sanjal sem pomladni potok na vasi. Kako uro ali dve, ko je potrkalo po čolnu blizu moje glave. Mater nebeška … čisto pravi vojak!
Potem, ko sem začel že šlatati tisti hladen kos železa pri moji desni nogi, se je pojavil še en, milo nasmejan obraz mlade dekline: »Ali kaj potrebujem, ali je vse v redu z menoj?«
Vajen vseh presenečenj tega sveta, dobrih in slabih, sem si ometel oči in povprašal, ali poleg patronov imata morda tudi kaj vode?
Jebenti, vojak je po vojaško zaškrnil s peto čevlja desne noge in z deklino sta hitro odkorakala do terenca, parkiranega na bregu.
Ja pa nej sta bila nazaj.
»To je naša voda,« mi je prijazno povedal vojak, da jo je sam natočil iz brežnega izvira, in mi podal dve plastenki vode, proteinsko čokolado, kekse iz polnozrnate moke in enega energetskega vraga, da veslo zagrabi tudi v sili. Deklica se je samo smejala in mi svetovala 112 za silo, če bi potreboval.
Potem sta mi segla v dlan, zaželela srečo na poti in odkorakala.
Kot bi veter to razumel, se je umiril in reka je postala voljna.
Nadaljeval sem in na večer priskrabal do restavracije ob bregu mrtvih vojakov v zgodovinski bitki evropskih grofov s Turki.
Tam so mi polnili telefon, sam pa sem se odpravil v vas. Tema je že bila, ura osma je že minila. Vas, čisto balkanska, nobene luči, niti na oknih hiš.
»Ali je zapuščena?« sem se vprašal.
So pa bili parkirani avtomobili, tu pa tam, in en glas sem zaslišal, ko je nekdo miril psa.
Pa sem se zadrl, da bi me slišali tudi bogovi: »Kje se v tej vasi dobi tobak?!«
Vrata na ograji so se odprla in prikazala se je deklina: »Kaj se je zgodilo, kako lahko pomagam?«
Saj človek ne more verjeti, je bejžala notri in prinesla škatlo svojih cigaret.
Potem me je počila v avto in odpeljala v drugo smer vasi, do trgovine.
Ena mala luknja in vse je imela, kar človek rabi vsak dan. Tu sem si tukaj napolnil in spil pivo z vaščani v družbi.
Potem pa v temi, zadovoljen domov.
Okrog desetih so tisto restavracijo na bregu že tudi zapirali. Telefon, 100 procentov poln, mi je vrnil natakar.
Tak se vračam v čoln. Prvič si svetim s telefonom, ker sem naglavno baterijo že na Muri pozabil, v temi pa ga ne bi našel.
Tu ga zagledam, čaka me kot vedno do zdaj, Canadier rdeče barve.
Danes pa res, vsi bogovi so z mano … le eden je nej.
Poškalil sem se z nogo in telefon mi je zdrsnil v reko. Siroče je še svetil na dnu. Z roko sem bil prekratek, pa sem se celi vrgel v vodo, oblečen in z rukzakom na ramenih.
Rešil sem ga, preživel ni.
Svetil je še, dokler je bila baterija pri moči, potem se je ugasnil.
Od jutra do štirih popoldne sem tak gonil, ne da bi prišel do piva, wifi ali malo počitka.
Včasih si misliš, nikamor ne prideš, potem pa v daljavi zagledam stolpiče na reki. Srce mi je zaigralo, Đerdap II elektrarna.
Pred petnajstimi leti sta mi tu čoln čez prenesla policaj in varnostnik, ko sem predolgo čakal na ladjo. Pred enajstimi so me poslali na romunski prekat, kjer so takrat zbirali ladje za prehod.
Zdaj pa spet pridem, počasi, »peški«, po srbski strani se pritihotapim. Rdeča je gorela na semaforju. Vem, da me opazujejo s stolpa.
Privežem se bočno, prižgem čik in čakam.
Niti ne vem, koga sem čakal, saj danes ni bilo nobene ladje na poti.
Tako poležavam v čolnu, veter me buta v beton. Ko prideta dva gor po dolgem pomolu.
Če špikam engliš, me vprašata.
»Po srbsko bi se bolje razumeli,« sem se pošalil.
Od kod sem?, kam grem? … in duše so se odprle.
»Počakaj pol ure, pride ladja iz tvoje smeri, ona gre notri prva, potem ti za njo, počasi in previdno!« sta mi svetovala.
In res, prišla je ladja tanker s tekočimi energenti, veličastno, počasi.
Jaz prav tak, počasi … veličastno.
Vstopili smo, kot je bilo zapovedano.
Potem sta spet prišla tista od zgoraj, Ona in On.
»Privežite se na premični pomol, št. 4 in, ker je nizek vodostaj, bo ladja odšla prva, sicer je obratno.«
Kimal sem in se jima zahvalil.
Potem sta mi še zaželela srečo na poti in pomahala mi v pozdrav.
Nekaj km pred Korbovim, zgoraj na bregu, je stala samotno, z glino nabita hiška, s slamo pokrita. Čas jo je grizel, vendar je bila tako lepa, da sem si jo zapomnil. Markacija.
Tisti popoldan se je še godilo med biti ali oditi, vendar je zgodba predolga za te strani.
Ranjen in zadovoljen, da sem ostal, sem vlačil veslo z užitkom tisti večer. Po bregu sem iskal luči, ki so označevale naselja, da bi prišel do tobaka, si odpočil.
Tako sem se privlekel do brega izpod vasi, privezal čoln, zvlačil opremo na breg. Kot en mali park je izgledalo, drugega se ni dalo več zaznati. Postavil sem šotor in zadovoljen mahnil v vas.
Oštarije nobene, je pa bila trgovina odprta in na njeni pokriti terasi smo srkali vsak svoje pivo.
Zgodbe so krožile do pol dvanajste zvečer, ko sem se vrnil v »bazo« nazaj.
Tam pa mladci z dekleti po klopcah so peli, jaz pa utrujen zaspal.
Ko se je zabliskalo, zagrmelo parkrat, so se mladinci razbežali, moj šotor pa je zajelo neurje. Dobre pol ure je lilo, mi šotor napolnilo z vodo, potem se je vse umirilo.
Vstal sem, odkapčil šotor z dveh strani, izlil vodo, ožmeknil spalko in, kot se ne bi nič zgodilo, ponovno zaspal.
Zjutraj sem vso to mokroto razstavil po klopeh, da bi počakalo sonce, sam pa gol sem se vrgel v reko, da bi se malo ogrel.
Potem pa pride glas z brega: »Ovo je sveta zemlja, nesme, da je takne stranačna noga!«
Ko je videl, mali rihtar iz vasi, da sem čisto gol, mi je naročil, naj se zglasim v vasi.
Zlezem gor, se razgledam po okolici, je li kakšno božje znamenje, ko zagledam spomenik ruski Rdeči armadi, ki se je prav na tem mestu septembra 1944 izkrcala iz Romunije, prek Donave osvobajat Jugoslavijo.
Z vaščani smo se spet zbrali pri tisti trgovini. »Nije noben problem, Slovenac, jaz sem mislil, da si Englez,« mi je objasnil mali rihtar.
Tako smo spet združeni čakali na naročen kruh, ki ga zaradi izpada elektrike ni bilo.
To je bilo pred 15 leti. Potem sem še enkrat bil tam.
Letos pa žalost, tiste hiške na bregu več ni bilo. Nekaj mi je govorilo, a nisem dovolj prisluhnil, da bi se prav orientiral.
Tu ne veš, kje si, ker reka vijuga, kot kača se obrača. Po laježu psov sem določil srbski breg, da nisem nasprotno veslal.
Pa sem spet pristal v Korbovem, na drugi strani vasi … ne vedoč, da sem spet tam.
Zdaj sem v Brzi Palanki. Žalosti me za tistimi vaščani, a sem predaleč, da bi zaveslal nazaj.
Tekija, kraj rečnih mornarjev, mokrih potepuhov, žilavih iskalcev skritih zakladov. Za ene odpira vrata za Đerdap gorvodno, drugim vrata dolvodno, na jug.
Pred petnajstimi leti je tu Joca »Krofna«, gastarbajter iz dajčlanda, cvrl krofe na plaži, turistom zaračunaval za vse žulje, ki jih je dobil v Nemčiji.
Ženo pa je imel mlado, bistro kot vidro, takrat.
Meni je bil nad glavo, še zdaj imam njegov plakat, ker mi je zaračunal, kot bi jaz v Nemčiji bil njegov gospodar.
Pred desetimi leti, spet na tem mestu, je že ostarel za sto let, ona pa še vidra, rosna kot izpred let.
Vsi jo poznamo po dobrem, veslači kratkih in dolgih prog.
Danes njega več ni, ona pa ima restavracijo že svojo, na bregu. Dobro ji gre, zaradi dopustov zaprto.
So me pa mladinci pričakali na tisti plaži Tekije. Muziko so vrteli in točili pivo. Že se je večerilo, pa še se je kopalo vse, staro in mlado.
Ponoči so mi še peli, travco kadili, v vseh jezikih se razumeli.
Zjutraj, ko je Tekija še spala, sem že ob šestih v Donavi opravil obred.
Dopoldne si bom gibal noge, ker me je Donava včeraj imela, popoldne pa se zvlečem nekje med Tekijo in elektrarno.
Nevihte so obljubili, reka in veter bosta imela nastop.
Noč pred Golubcem je bila valovita. Nikakor ni bilo mogoče doseči mesta. Metalo me je po skalovju kre brega, voda mi je pljuskala v čoln. Tema in brez baterije.
Čoln je iz pravega materiala, sicer bi se mi že razletel. Imel sem srečo v temi, ko sem naletel na vejevje in gor zvlekel sem čoln. Tak sem zadremal in vmes je še deževalo.
Jutro me je zbudilo ob pol šestih, do sedmih pa sem priškrabal v Golubac.
Zgodba je dolga. Bilo je jeseni predlani, ko je moj sponzor poslal Vasa po mene. Razmere so bile dramatične, hladno deževje, visoke vode, prezebel in brez šotora. Vaso je imel posle v Srbiji in bi me nazaj grede pobral, le čoln bi naj sparkiral kje na varnem.
Nedelja je bila. Prosil sem za informacijo pri TIC-u, pa jim nihče ni dvignil telefona.
Svetovali so mi, naj grem nazaj, cca 2 km do tega splava, ker je lastnik tudi predsednik veslaškega kluba.
Pri Vasu sem še prosil dodatne pol ure, da priškrabam do kluba.
Veslam kot budala in pridem, privežem čoln za splav in zlezem gor.
Potem pa se je začelo. Kelnarca je vrištila, si pulila lase, ne bi smel čolna tu privezati.
»Pokliči mi šefa, ga potrebujem.«
Pravkar ga kličem, ga dobila, in potem je še on vrištil.
Medtem sem jaz čoln prevezal na drugo lokacijo, ko me spet kliče Vaso, da ne misli več čakati.
Prosim ga še za pol ure, ko prileti šef tega splava, ki bi mi naj shranil čoln.
Potem je začel. Vrištiti, koliko kazni je že on plačal, in Vaso, da ne bo čakal.
Zdaj pa je tudi meni prekipelo. Vasu sem se opravičil, pač ni šlo, moštvo na splavu poslal v 3 krasne in nadaljeval pot.
Ko sem bil prvič na tej poti, od Izvira ideje, do Črnega morja, sem narisal naslov: Po rekah, do zvezd. Takrat samo piškurji niso razumeli, da odkrivam iskrice v ljudeh, ki zažarijo v zvezde.
Včeraj na danes in že predlani je zasijal Vladimir. Niti ne vem, kako se piše. Gospod je svetovni prvak v dobroti.
Sinoči mi je prepustil cel apartma in vsa odklenjena vrata njegovega raja.
Komaj ob poldne je prišla natakarica, da bi ji plačal naročeno, pa ni bilo mogoče.
