Avtor: Dušan Kovač
Ponedeljek, 31. 8. 2026

Nekaj km pred Korbovim, zgoraj na bregu, je stala samotno, z glino nabita hiška, s slamo pokrita. Čas jo je grizel, vendar je bila tako lepa, da sem si jo zapomnil. Markacija.

Tisti popoldan se je še godilo med biti ali oditi, vendar je zgodba predolga za te strani.

Ranjen in zadovoljen, da sem ostal, sem vlačil veslo z užitkom tisti večer. Po bregu sem iskal luči, ki so označevale naselja, da bi prišel do tobaka, si odpočil.

Tako sem se privlekel do brega izpod vasi, privezal čoln, zvlačil opremo na breg. Kot en mali park je izgledalo, drugega se ni dalo več zaznati. Postavil sem šotor in zadovoljen mahnil v vas.

Oštarije nobene, je pa bila trgovina odprta in na njeni pokriti terasi smo srkali vsak svoje pivo.

Zgodbe so krožile do pol dvanajste zvečer, ko sem se vrnil v »bazo« nazaj.

Tam pa mladci z dekleti po klopcah so peli, jaz pa utrujen zaspal.

Ko se je zabliskalo, zagrmelo parkrat, so se mladinci razbežali, moj šotor pa je zajelo neurje. Dobre pol ure je lilo, mi šotor napolnilo z vodo, potem se je vse umirilo.

Vstal sem, odkapčil šotor z dveh strani, izlil vodo, ožmeknil spalko in, kot se ne bi nič zgodilo, ponovno zaspal.

Zjutraj sem vso to mokroto razstavil po klopeh, da bi počakalo sonce, sam pa gol sem se vrgel v reko, da bi se malo ogrel.

Potem pa pride glas z brega: »Ovo je sveta zemlja, nesme, da je takne stranačna noga!«

Ko je videl, mali rihtar iz vasi, da sem čisto gol, mi je naročil, naj se zglasim v vasi.

Zlezem gor, se razgledam po okolici, je li kakšno božje znamenje, ko zagledam spomenik ruski Rdeči armadi, ki se je prav na tem mestu septembra 1944 izkrcala iz Romunije, prek Donave osvobajat Jugoslavijo.

Z vaščani smo se spet zbrali pri tisti trgovini. »Nije noben problem, Slovenac, jaz sem mislil, da si Englez,« mi je objasnil mali rihtar.

Tako smo spet združeni čakali na naročen kruh, ki ga zaradi izpada elektrike ni bilo.

To je bilo pred 15 leti. Potem sem še enkrat bil tam.

Letos pa žalost, tiste hiške na bregu več ni bilo. Nekaj mi je govorilo, a nisem dovolj prisluhnil, da bi se prav orientiral.

Tu ne veš, kje si, ker reka vijuga, kot kača se obrača. Po laježu psov sem določil srbski breg, da nisem nasprotno veslal.

Pa sem spet pristal v Korbovem, na drugi strani vasi … ne vedoč, da sem spet tam.

Zdaj sem v Brzi Palanki. Žalosti me za tistimi vaščani, a sem predaleč, da bi zaveslal nazaj.