Avtor: Dušan Kovač
Sreda, 2. 9. 2026

Od jutra do štirih popoldne sem tak gonil, ne da bi prišel do piva, wifi ali malo počitka.

Včasih si misliš, nikamor ne prideš, potem pa v daljavi zagledam stolpiče na reki. Srce mi je zaigralo, Đerdap II elektrarna.

Pred petnajstimi leti sta mi tu čoln čez prenesla policaj in varnostnik, ko sem predolgo čakal na ladjo. Pred enajstimi so me poslali na romunski prekat, kjer so takrat zbirali ladje za prehod.

Zdaj pa spet pridem, počasi, »peški«, po srbski strani se pritihotapim. Rdeča je gorela na semaforju. Vem, da me opazujejo s stolpa.

Privežem se bočno, prižgem čik in čakam.

Niti ne vem, koga sem čakal, saj danes ni bilo nobene ladje na poti.

Tako poležavam v čolnu, veter me buta v beton. Ko prideta dva gor po dolgem pomolu.

Če špikam engliš, me vprašata.

»Po srbsko bi se bolje razumeli,« sem se pošalil.

Od kod sem?, kam grem? … in duše so se odprle.

»Počakaj pol ure, pride ladja iz tvoje smeri, ona gre notri prva, potem ti za njo, počasi in previdno!« sta mi svetovala.

In res, prišla je ladja tanker s tekočimi energenti, veličastno, počasi.

Jaz prav tak, počasi … veličastno.

Vstopili smo, kot je bilo zapovedano.

Potem sta spet prišla tista od zgoraj, Ona in On.

»Privežite se na premični pomol, št. 4 in, ker je nizek vodostaj, bo ladja odšla prva, sicer je obratno.«

Kimal sem in se jima zahvalil.

Potem sta mi še zaželela srečo na poti in pomahala mi v pozdrav.