Avtor: Dušan Kovač
Sobota, 25. 7. 2026

Proti večeru čoln drsi najlepše. Kot steklo gladka reka, redek zrak … nič vetra in božji mir. Luna je nabirala, na Donavi bo polna. Potem pa je padla dol, prižgale so se zvezde.

Zavil sem na zadnje zavetišče, ki sem ga še našel, na prodišče peska ob madžarskem bregu. Dva metra do šume sem potegnil čoln in si v njega postlal. Preveč utrujen, da bi postavljal šotor, čeprav bi ga brcnil in že bi stal.

En ribič je še vztrajal s tistim glasnim »tuc tuc« za some, da jih zbudi iz spanja in mu v besu ugriznejo za vabo. To se v noči daleč sliši, meni pa je uspavanka za lahko noč.

Potem pa, kot bi ga sam Lucifer poslal … Zalajal, zverinsko zarjovel mi je tik nad glavo, kot bi bil sam hudič. Šakal, pes z divjine! Kri mi je zavrela. Glavo sem imel prenizko in lahko bi me za vrat zagrabil. Ta stvor je tak tulil kot nobena zver in lajal huje od besnega psa. Tisti ribič je utihnil, jaz pa sam. Zradiral bi ga, če bi videl v temi. Kako rešiti situacijo, me je ego spraševal.

Verjetno ga je nos poslal po sledi dišečega kulena, ki mi ga je Hrvatica Tanja dala za na pot. Zato sem kanto s slanino vzel iz čolna in jo postavil proč od moje glave. V desnici sem stiskal nož iz hrvatske domovinske vojne. Glavo sem si pokril z veslom, da me slučajno ne bi v prvem momentu čapnil v vrat. Potem sem se skoncentriral, tih in miren sem postal.

Pošast se je še nekaj časa drla, lajala peklensko. Skoraj pol ure je trajalo, do polnoči.

Tisti ribič, ki mi je pomenil zaveznika, je utihnil in zverje rjovenje se je oddaljevalo. Moja pljuča so prišla do zraka in srce je začelo z utečenim korakom migati. Po eni uri sem zaspal z enim okom. Težka noč se je končala, mlado jutro se mi že smiha.