Avtor: Dušan Kovač
Torek, 25. 8. 2026

Tekija, kraj rečnih mornarjev, mokrih potepuhov, žilavih iskalcev skritih zakladov. Za ene odpira vrata za Đerdap gorvodno, drugim vrata dolvodno, na jug.

Pred petnajstimi leti je tu Joca »Krofna«, gastarbajter iz dajčlanda, cvrl krofe na plaži, turistom zaračunaval za vse žulje, ki jih je dobil v Nemčiji.

Ženo pa je imel mlado, bistro kot vidro, takrat.

Meni je bil nad glavo, še zdaj imam njegov plakat, ker mi je zaračunal, kot bi jaz v Nemčiji bil njegov gospodar.

Pred desetimi leti, spet na tem mestu, je že ostarel za sto let, ona pa še vidra, rosna kot izpred let.

Vsi jo poznamo po dobrem, veslači kratkih in dolgih prog.

Danes njega več ni, ona pa ima restavracijo že svojo, na bregu. Dobro ji gre, zaradi dopustov zaprto.

So me pa mladinci pričakali na tisti plaži Tekije. Muziko so vrteli in točili pivo. Že se je večerilo, pa še se je kopalo vse, staro in mlado.

Ponoči so mi še peli, travco kadili, v vseh jezikih se razumeli.

Zjutraj, ko je Tekija še spala, sem že ob šestih v Donavi opravil obred.

Dopoldne si bom gibal noge, ker me je Donava včeraj imela, popoldne pa se zvlečem nekje med Tekijo in elektrarno.

Nevihte so obljubili, reka in veter bosta imela nastop.