Avtor: Dušan Kovač
Petek, 11. 9. 2026

Poleg peščenega otoka, sred reke sem si v čolnu postlal. Zaradi plitvine noben čoln ni mogel do mene, nobena zver, niti komar.

Zlezel sem v spalno vrečo, kapo na glavo in se z zvezdastim nebom pokril.

Sred noči je začelo tuliti z romunske strani. V začetku nedolžno, posamično, od tu in tam. Potem vse več in glasneje je tulilo.

Kaj bi naj to bilo? sem razmišljal.

Volkovi!

Posamični glasovi so se zbrali v zbor tulečih zveri, samo bobni so še falili.

Opazovalcu je bilo jasno, bitka se bo vsak čas začela.

Potem se je zaslišal lajež obrambe … en pes, dva … več jih je bilo.

Nehal sem dihati, da ne bi pretrgal filma, ko se je začelo klanje na polno.

Tulilo, cvililo, lajalo je in vmes se je slišalo blejanje ovac.

Deset do petnajst minut je trajala bitka, potem je potihnilo.

Tu in tam je zatulil še kak volk, lajanja ni bilo slišati.

Kdo je zmagal v bitki, kdo izgubil, se ni vidlo na filmu.

So pa zjutraj že rano pokale puške od tam, z romunske strani.