Avtor: Dušan Kovač
Sreda, 2. 9. 2026

Zadnjega avgusta sem dolgo škrabal na večer. Ko se ničesar več ni vidlo, sem zasuknil proti bregu, da bi pristal.

Mala voda in gosta trava sta me zadržala. Dobro bo, sem si mislil, postlal v čolnu in zaspal.

Potem je začelo deževati. En čas sem se delal, kot bi bil pod streho, potem me je malo zaskrbelo.

Ozrl sem se okoli in zagledal prostor pri bregu, kjer bi lahko postavil šotor.

Na en-dva sem brcnil in šotor je stal, pa tudi deževati je nehalo.

Tak sem v šotoru trmel do svita, pospravil in zaveslal naprej.

Potem zaslišim z brega ogovarjanje dveh postav. Z roko sta mi pokazala bliže, ko zagledam žandarja, po avtomobilu sodeč romunska.

Jebenti, kaj bi ta dva sploh rada, tu v Srbiji?!, mi ni bilo jasno.

Eden je stopil dol, me legitimiral in objasnil, da je to romunska država, Srbija tam čez.

Potem so si telefonirali iz baze v Bukarešto in nazaj … in končno sklenili, EU.

Žandar mi je vrnil osebno, pokazal pravo smer za Bolgarijo, dvignil roke v znak, da sem prost.

Zahvalil sem se, sicer bi odveslal nazaj, proti Beogradu. Čarovnice so mi prek noči zamenjale bregova.

Cel dan sem še imel obrnjen zemljevid v glavi, ko sem popoldne zagledal svetlo zvezdo na obzorju.