Category: Uncategorized

Avtor: Dušan Kovač
Ponedeljek, 31. 8. 2026

Nekaj km pred Korbovim, zgoraj na bregu, je stala samotno, z glino nabita hiška, s slamo pokrita. Čas jo je grizel, vendar je bila tako lepa, da sem si jo zapomnil. Markacija.

Tisti popoldan se je še godilo med biti ali oditi, vendar je zgodba predolga za te strani.

Ranjen in zadovoljen, da sem ostal, sem vlačil veslo z užitkom tisti večer. Po bregu sem iskal luči, ki so označevale naselja, da bi prišel do tobaka, si odpočil.

Tako sem se privlekel do brega izpod vasi, privezal čoln, zvlačil opremo na breg. Kot en mali park je izgledalo, drugega se ni dalo več zaznati. Postavil sem šotor in zadovoljen mahnil v vas.

Oštarije nobene, je pa bila trgovina odprta in na njeni pokriti terasi smo srkali vsak svoje pivo.

Zgodbe so krožile do pol dvanajste zvečer, ko sem se vrnil v »bazo« nazaj.

Tam pa mladci z dekleti po klopcah so peli, jaz pa utrujen zaspal.

Ko se je zabliskalo, zagrmelo parkrat, so se mladinci razbežali, moj šotor pa je zajelo neurje. Dobre pol ure je lilo, mi šotor napolnilo z vodo, potem se je vse umirilo.

Vstal sem, odkapčil šotor z dveh strani, izlil vodo, ožmeknil spalko in, kot se ne bi nič zgodilo, ponovno zaspal.

Zjutraj sem vso to mokroto razstavil po klopeh, da bi počakalo sonce, sam pa gol sem se vrgel v reko, da bi se malo ogrel.

Potem pa pride glas z brega: »Ovo je sveta zemlja, nesme, da je takne stranačna noga!«

Ko je videl, mali rihtar iz vasi, da sem čisto gol, mi je naročil, naj se zglasim v vasi.

Zlezem gor, se razgledam po okolici, je li kakšno božje znamenje, ko zagledam spomenik ruski Rdeči armadi, ki se je prav na tem mestu septembra 1944 izkrcala iz Romunije, prek Donave osvobajat Jugoslavijo.

Z vaščani smo se spet zbrali pri tisti trgovini. »Nije noben problem, Slovenac, jaz sem mislil, da si Englez,« mi je objasnil mali rihtar.

Tako smo spet združeni čakali na naročen kruh, ki ga zaradi izpada elektrike ni bilo.

To je bilo pred 15 leti. Potem sem še enkrat bil tam.

Letos pa žalost, tiste hiške na bregu več ni bilo. Nekaj mi je govorilo, a nisem dovolj prisluhnil, da bi se prav orientiral.

Tu ne veš, kje si, ker reka vijuga, kot kača se obrača. Po laježu psov sem določil srbski breg, da nisem nasprotno veslal.

Pa sem spet pristal v Korbovem, na drugi strani vasi … ne vedoč, da sem spet tam.

Zdaj sem v Brzi Palanki. Žalosti me za tistimi vaščani, a sem predaleč, da bi zaveslal nazaj.

Avtor: Dušan Kovač
Torek, 25. 8. 2026

Tekija, kraj rečnih mornarjev, mokrih potepuhov, žilavih iskalcev skritih zakladov. Za ene odpira vrata za Đerdap gorvodno, drugim vrata dolvodno, na jug.

Pred petnajstimi leti je tu Joca »Krofna«, gastarbajter iz dajčlanda, cvrl krofe na plaži, turistom zaračunaval za vse žulje, ki jih je dobil v Nemčiji.

Ženo pa je imel mlado, bistro kot vidro, takrat.

Meni je bil nad glavo, še zdaj imam njegov plakat, ker mi je zaračunal, kot bi jaz v Nemčiji bil njegov gospodar.

Pred desetimi leti, spet na tem mestu, je že ostarel za sto let, ona pa še vidra, rosna kot izpred let.

Vsi jo poznamo po dobrem, veslači kratkih in dolgih prog.

Danes njega več ni, ona pa ima restavracijo že svojo, na bregu. Dobro ji gre, zaradi dopustov zaprto.

So me pa mladinci pričakali na tisti plaži Tekije. Muziko so vrteli in točili pivo. Že se je večerilo, pa še se je kopalo vse, staro in mlado.

Ponoči so mi še peli, travco kadili, v vseh jezikih se razumeli.

Zjutraj, ko je Tekija še spala, sem že ob šestih v Donavi opravil obred.

Dopoldne si bom gibal noge, ker me je Donava včeraj imela, popoldne pa se zvlečem nekje med Tekijo in elektrarno.

Nevihte so obljubili, reka in veter bosta imela nastop.

Avtor: Dušan Kovač
Torek, 18. 8. 2026

Noč pred Golubcem je bila valovita. Nikakor ni bilo mogoče doseči mesta. Metalo me je po skalovju kre brega, voda mi je pljuskala v čoln. Tema in brez baterije.

Čoln je iz pravega materiala, sicer bi se mi že razletel. Imel sem srečo v temi, ko sem naletel na vejevje in gor zvlekel sem čoln. Tak sem zadremal in vmes je še deževalo.

Jutro me je zbudilo ob pol šestih, do sedmih pa sem priškrabal v Golubac.

Moram se malo sprehoditi, da si privadim noge.

Hladno in vetrovno je. Deževalo bo.

Avtor: Dušan Kovač
Sreda, 12. 8. 2026

Splav Viena v Smederevu.

Zgodba je dolga. Bilo je jeseni predlani, ko je moj sponzor poslal Vasa po mene. Razmere so bile dramatične, hladno deževje, visoke vode, prezebel in brez šotora. Vaso je imel posle v Srbiji in bi me nazaj grede pobral, le čoln bi naj sparkiral kje na varnem.

Nedelja je bila. Prosil sem za informacijo pri TIC-u, pa jim nihče ni dvignil telefona.

Svetovali so mi, naj grem nazaj, cca 2 km do tega splava, ker je lastnik tudi predsednik veslaškega kluba.

Pri Vasu sem še prosil dodatne pol ure, da priškrabam do kluba.

Veslam kot budala in pridem, privežem čoln za splav in zlezem gor.

Potem pa se je začelo. Kelnarca je vrištila, si pulila lase, ne bi smel čolna tu privezati.

»Pokliči mi šefa, ga potrebujem.«

Pravkar ga kličem, ga dobila, in potem je še on vrištil.

Medtem sem jaz čoln prevezal na drugo lokacijo, ko me spet kliče Vaso, da ne misli več čakati.

Prosim ga še za pol ure, ko prileti šef tega splava, ki bi mi naj shranil čoln.

Potem je začel. Vrištiti, koliko kazni je že on plačal, in Vaso, da ne bo čakal.

Zdaj pa je tudi meni prekipelo. Vasu sem se opravičil, pač ni šlo, moštvo na splavu poslal v 3 krasne in nadaljeval pot.

Jutri pridem spet med moje ljudi.

Avtor: Dušan Kovač
Ponedeljek, 10. 8. 2026

Ko sem bil prvič na tej poti, od Izvira ideje, do Črnega morja, sem narisal naslov: Po rekah, do zvezd. Takrat samo piškurji niso razumeli, da odkrivam iskrice v ljudeh, ki zažarijo v zvezde.

Včeraj na danes in že predlani je zasijal Vladimir. Niti ne vem, kako se piše. Gospod je svetovni prvak v dobroti.

Sinoči mi je prepustil cel apartma in vsa odklenjena vrata njegovega raja.

Komaj ob poldne je prišla natakarica, da bi ji plačal naročeno, pa ni bilo mogoče.

Avtor: Dušan Kovač
Nedelja, 9. 8. 2026

Pred dvema letoma v Vinči, čarda »Parče raja«, velika voda je bila, kot je zdaj spet rekordno mala. Moker kot pička, premražen … med odhodom mi je zdrsnila kamera v reko. Srbi so vidli in zapomnili rdeč kanu in tistega Slovenca.

Jesen je šla mimo in minila je zima. Voda je padla in prijatelji so jo našli na bregu Donave v blatu.

Prek njihovega prijatelja, ki tu rad dopustuje, Vujice Čusića, so jo poslali v Ljubljano. Od tam je kamera našla mene, kar je bila srčna želja Vladimira, lastnika te znamenite čarde … Človeka, ki mi je zjebanemu, premraženemu zjutraj prinesel topel buhtelj na teraso, in njegove gospej, ki mi je spet prinesla vročo juho za zajtrk … in tistim zlatim besedam: »Jejte, jaz sem jih spekel, sveži so,« … in njenim: »Jejte, pravkar skuhala tudi za vas.«

Potem mi je kamero dostavil v Bakovce Marjan Bagari, ki je dve leti tu obiskoval osnovno šolo.

Ne boste verjeli, prižgem kamero, dela. Ni moja, prijatelj Jan mi jo je zaupal. Zdaj je spet z mano.

Avtor: Dušan Kovač
Četrtek, 6. 8. 2026

Skoz zadnja vrata sem se prišunjal na splav z imenom 92.

Ne zaradi vojn, 92 je rkm na Donavi. Po tem nosi ime, so mi povedali prijazni mladinci, ki upravljajo splav.

V ta kotiček ne pride nihče, ker je voda prenizka. Lahko kar tu zalegneš.

Potem so mi priklopili internet in sporočili, naj se kar po domače počutim, da bodo vse zriktali, kar potrebujem.

Zdaj se bom malo sprostil, da spet slišim ta glas z donavskih splavov.

Če sem kdaj dvomil, od kod me je to zadelo, zdaj vem: po rekah to pride. One so tiste, ki nas povezujejo.

Avtor: Dušan Kovač
Torek, 4. 8. 2026

Prvič sem si privoščil večerjo na tej poti, v eni mali vasi na levem bregu Donave. Mala voda, blatna obala. Dobil sem cigarete, pivo, internet.

Ko sem se v temi vračal do čolna, sem se komaj izvlekel iz blata in se tak blaten vlegel v čoln.

Vroča noč je bila in nemirna. Ob treh sem začel bruhati večerjo, potem še enkrat. Ob petih sem bruhal zadnjič in potem ozdravel.

Veslo me je odneslo na levi breg, kjer sem si na peščeni obali opral blatno telo in izpil zadnji polliter vode.

Dan je bil topel, do 39 stopinj. Ni bilo več vode, ne cigaret. Če bi takrat srečal zlato ribico, bi jo prosil za liter mleka. Tako bi bil sit in napojen.

Zdaj sem na večer prispel v Slankamen, nabavil cigarete in mleko. Jutri bo spet Juhej!

Avtor: Dušan Kovač
Petek, 31. 7. 2026

Po 25 letih se je Donava znova razgalila. Njen vodostaj je minus 40 cm. V nasprotju z Muro se tu, pred Novim Sadom, Donava dno nabira. Tam, kjer je bila prej globina 80 m, je zdaj zgolj 30 m, kljub temu da material izkopavajo.

Reka je živa, z gora odnaša, na ravnici odlaga. Priče smo velikim klimatskim spremembam, zato čuvajmo lokalne vodotoke, ker se je bitka za pitno vodo že začela.

Avtor: Dušan Kovač
Torek, 28. 7. 2026

Ladje čakajo za vstop v luko, da bi raztovarjale dobrine z vzhoda. Jaz pa sem utrujen zavijal v luko, na carino za Srbijo.

Pa ni bilo policaja, po celi luki sem ga iskal. Ima privat zaposlenega kot menažera in ta mi je po telefonu obljubil, naj počakam, da pride.

Ta čas sem vrtel nos po luki. Gore mineralnih gnojil NPK 16 16 16 iz »sovražne« države. Vrste šleperjev iz EU v vrsti, naših ne najdem.

Medtem me je en potepuški cucek vgriznil v gleženj. Brcnil sem ga, da je siroče zacvilil. Še zdaj mi je žal.

Večer je. Veter me je odpihnil na breg. Žejen sem Donave.